Nisem pesnik,
četudi bi bil
bi moj Eros že zdavnaj zgorel
v ognju Olimpa, do pepela.

Naj danes vsaj zaspim v miru.
Naj noč me kmalu vase vzame.
Vsaj tam naj k sebi te privijem
vsaj tam naj usta v tvoja zlijem
telesa čutim drgetanje,
tvoj glas pomirja moje sanje.

Naj usta moja več ne govorijo
in moj pogled naj skameni, zamrzne
oko naj moje več solza ne lije
in duša moja naj v temo se zlije.
Lupina mojega telesa,
nekoč v življenje ti si ga zbudila.

Kraljestvo se približuje,
mrtvi visimo po vejah,
srca krvaveča nam zarašča mah,
misel se oddaljuje.

Kolona ljudi se počasi premika.
Nestrpnost kipi .
Grozeči nemir valovi.
Vzkliki v množici!
Potrpežljivost ponikne.
Pritegnejo mojo radovednost.

Kako že pravijo?
Kaos geometrično urejuje naravo.
Tudi prav. 
Do dna s kaotičnimi sistemi.
In Mandelbrotom. 

Utišajte vsa brezna,
naj kaplje začno vnovič dihati.
Umirite svoje sence,
naj dih izsanja iluzije ponikle v oblakih samoutvar.
Udrihajte po nečimrnosti,
naj sinje bdi nad trpkim. 
U-vedno boš le v U. 

Ena misel me obseda
kaj storila bo  z menoj
večnost s tem se ne ubada
mene pa obliva znoj.
Rahel dremež me objame
kot bi v nezavesti bil

V prsih žar, ko sekunde tren,
zdaj tresne hipec, dva ...
iskriv blisk prešine, sčara!
Iz meglic spomina,
tisočero razgretih niti,
se poraja, ovije, me zavije,
v navidezno mehkobo,
v slast dotikov bežnih,
strast noči, hlastanja in lebdenja,
vse zbegle magične trenutke,
se v opoj zadnjega poljuba,
stapljajo kresnic nemiri ...
in žgejo vprašanje zabodeno.