Ti si ti,
kljubovaljna zobu časa,
smer znana ti je naša,
lučka upanja, ki ne ugaša.

Kot po receptu
se vse preliva
ostaja v vsakem
sladek spomin
na poželenja
iz tistih časov,
ko si radosti
preko telesa polnil.

Skrhani krožnik
in bistri potoki,
male igrače,
poredni otroci,
to se pojavi
in tudi izgine,
včasih pa sanjam
tud' druge stvari.

Eksistenca prehaja esenco,
lej, pička, mojo nedoločeno senco.
Najprej obstajam, pol se definiram,
ko da tiča svoj'ga depiliram.
Čeprav jaz nijam golega tiča,
to je sao metafora, puna bednega kiča.

V zatonu poletja je vrata jeseni odprlo.
Omamnost sladkobe v zraku in občutek
vlage v pridihu, oranžno rumeno prelivajočih
tonov prerijskega sonca.
Kradoma , neopazno se spušča v dotik
z kraško planino in zablesti v vsej svoji lepoti ob skalovju.
Z toploto vidno pogreje , razveseljuje, v dušo vstopa človeško,

In ko jočejo zvezde,
tudi jaz bisere točim...
...in ko zapiha veter, nežne sape....
tudi jaz izdahnem melodijo srca....
...vse zame .... postorim .....si rečem....
nežno , kot znam , le jaz .... zase  !

iskre valijo
v očeh skrivnosti
ljubki pogledi
rjavo sivi
kivijevsko zeleni
po ptičje plašni

Pisala bi
O temini plašča noči
Otožnosti ugaslih zvezd
Osamljenosti rimske ceste

Pisala bi
O mavričnih sanjah
Zlatem polju hrepenenja
Igrivem vetru

Ni ga iskrenega obraza.
Ni je svetle duše.
Vse dreveni v pozabo,
pozabo notranjega miru.