Zgrudim se
naravnost v tvoje oči,
iz njih izvabljam
galaksije drobnih sonc.

Bila je dolga, težka pot,
polna prevar, neumnih zmot,
laži, ki kradejo noči
in izgub, ki dražijo oči.

Težko mi je bilo, priznam.
Ves moj trud je bil zaman.
Četudi sem se uprla grozi,

Šumijo gozdovi, dan se budi, Vse je enako, le tebe več ni. Pot, ki vodila naju je tja, Vodi še vedno in še vedno veter pihlja. Le tebe več ni...

Ali slišiš tišino,
Ko čisto potiho rečeš :  tišina

Ali začutiš tišino
Ko ti seže pod kožo
S hladnimi prsti
Da vztrepetaš
In so ti lica rdeča
Kot da goriš

Zapustila bi me,
kmalu.
Odšla na lepše,
po občutek miru.
Prosim, ne!
Ostani,
ne vidiš,

Tvoja postava je tam,
kjer vedno.
Stojiš
in jaz te gledam.
Gledam in razmišljam.
Zakaj se ne usedem?
Čemu sploh razmišljanje?

lepi  spomini -
jata belih
golobov

grenki spomini -
kamni na srcu
ležeči

Na krilih orla
letim za horizont,
da v njem izginem
kot majhna pika
v srcu
nostalgičnih
oseb.

Si se zavlekel med tiste
ravnice,
uhojen in kosmat je bil
plašč.
Razprostrl si kričeča
krila,