Ljeto ulazi u našu sobu kroz širom otvorenu noć,
a naša tijela se ponosno maze s vjetrom ravnice.
Postelja svoju nježnost posebno rasipa pod nama,
i naše se ruke poput leptirovih krila množe zrakom. 

Lomijo se gore,
skozi luknje
kjer tece rdeća reka
Polna zgubljenih duš

V sivino  ovita
Prikrita hinavka
V mraz je odeta
Smeji se prevzetna

posnetek s Finske je eden boljših.
če se ne osredotočiš na žensko iz občinstva, ki kašlja,
začutiš ljudi, ki niso prepričani v zmago,
a verjamejo vase. zbor se je poslušal,
dirigentka je bila os.

moji predniki me učijo, naj sovražim.
jaz pa ne morem določiti,
komu pripadajo ptice. poznamo odgovor,
a si po človeško lastimo njihova gnezda,
ki naj bi pomenila varnost, ko sonce zaide.

Od nekdaj sem si želel plavati po zraku.
Odplaval sem v sanje.
Racionalno pa pustil v omarici pod stopniščem.
Bodočnosti.
Ne rabim krojiti trenutkov.
Pride sama.
Ali pa ne?
Kot vedno.

Tišina je najbližja popolnosti.
Tišina, ki sledi dogodku.
Da v sebi odzvonijo vsi glasovi.
Da skozi lastno sito se zrcali.

Molk je tam kot kamen modrosti.
Molk, ki solzna je dolina otroku.
Brez pristanka padajo plazovi.

On snuje
male sne
s pomočjo zmuzljivih besed.
V nedogled ga lahko povleče,
če ohrani navidezno zavzetost.

V besnečem brezumju
se um mi izgublja kot
ladja izgubljena v neurju
zdaj iščem rešitev
svetlobo v megli
da v stiski duševni
v pomoč prihiti

Nekaj črnih dni in noči
je mimo
potemnelo je cvetje
zalito s solzami
moj  um divje kriči
ne doume resnice, da te več ni
srce se para in boli