Vohala sem vonj
tvoje moške navlake.
Vdihovala sovražne
travnate hlape.

Voham smrad,
sem to jaz?
Gnilost čustev
v meni tli.

Hodi
po mokro zaprašeni cesti.
Vsa izmozgana v življenju,
sita ga.

Tam postavaš
kot vedno.
Stojiš
in moje srce te opazuje.
Razmišljujoče te gledajo moje oči.

Gledava se iz oči v oči.
Utrujaš moje telo.
Medlo se skušam upirati
Kako naj se gre boriti,
ko vojaki v meni
poslušajo le tvoje ukaze.

........................modrost narave
ohranja čistost misli kralja planine......v sevu življenja!
Zaskrbljujoče pogleduje lepotice narave, ljubezen in roka,
ki jih neguje.............v povračilo veselja!
Kot zdravilni napoj.

Milina rečice, ki nežno se steka pod pregrado starega dvorca,
izdaja skrivnosti življenja, ki so na dnu, med drobnim kamenjem  skrite.
Kot , da bi čutila roko stvaritelja, ki zarisal je pročelje zidov, oddal jo v
varstvo dreves in zelenja.
Počiva zgradba že stoletje , čaka na trenutek, da ponovno oživi!
Vabljivo razpira vrata , okna proti soncu, ponuja zatočišče človeku, da jo ogreje, oživi notranjost zidov, tal in stropov ,povrne njen čar .

Neodvisnost človeka,
v luči izvirnega greha,
samospoznanje subjekta,
svoboda kot zadnja uteha.

V vonju cveta,
oblastnosti tvojih želja,
hočem umreti.

Umreti in biti pokopan.
V senci krošenj,
ki so mi podarila brate.
Brate po krvi.
V ruševinah mesta,
ki mrmra o zgodbi neke dežele.
Tiho zgodbo o vseh nas.