Čakam nate,
ki si
      izvir mojega življenja,
ki odhaja
      proti
          senci jutra.

Ima svoje ime, svoje obličje!
Sam hudič je poklical svoje biriče
v travmi noči spoznanja laži dejanja,
ki se ponavlja.
.....peto poglavje
na skali osiveli spisani,

Srčno
zavzeto skritost
v nepredušno brezšumje prekriva...

Kam, v bedenje, le kam,
s togo zastrtimi upi,
zdaj, kot blažena
naglica nekogaršnje čistosti
plameni.

Polili smo se s črnilom,
razmazali ga,
v vsak kotiček svoje bele biti,
naivno, vdano, nemočno.

Zdaj trohnim pod črno nesnago,
porozna je duša
preveč strupa popila.

Ko ne mogla bi uzreti
tvojih oči,
bi sonce ne moglo vzhajati
in čebelji let bi bil neslišen.

Strmim v praznino,
ki jo pušča ta sobica.
Čutim tišino,
ki me obdaja
medtem ko one pojejo.

Medlost v mojih očeh.
Si ti moj vzrok?
Najina ljubezen se sprahaja
vsaka zase,
ko skupaj spet pade.

V odprtosti čustev
grešim male,
a zame neodpustljive grehe.