pridi vendar.
na najino skalo -
gledala bova nevihto.
plala bo zgoraj
in tu.
plesala bova v ritmu
topota kopit.

tam nad črto lebdi
polna in mehka
korake dodaja
na prečno pot

strm breg je naredil bog
na oni strani grudaste rjavine
osamil ga je, da bi mu dal smisel
ga naredil
svojega
božjega
ponižnega

tam na sredi polja sedi.
na hrapavi zemlji
puščajo roke žuljave sledi.
kje se začel je čas,
ki ujel je nje poti?

za katero pomlad
vendar
so padli kristali
na rumena tla

dovolj je noči
dovolj za iskanja
dovolj za prazno strmenje v temi.

dovolj je noči
za stok izpod ugasle pečine
za krik rojen iz krvi.

komu
sem dolžna
polagati besede
na pladnju
iz črnega lesa izklesanem?

šla bova.
čisto preprosto je.
preko.

šepetali bodo
in kazali v senco
zarisan čuden portret.

Zasebni dosje in
Boj za obstanek,
Glasba skozi čas.

Stal sem tam,
kjer se je svet začel.
Kakor temna pika
na svetli strani lista,
da preženem dolgčas.