Brezkrvni na gori poje.
Mavrica. Bog.
Duša bleščeče črne ptice
leti čez dolino sence
vzdihujoča.

V mračni jami na peščeni gori,
duhovi prednikov zbrani v krogu.

Pogled jelena v nebo (večerno, skoraj mračno)
preden ustavi se na robu gozda pod oblaki;
fosfornih oči zamijavka maček ob ognjišču
in čebele v rojih zapustijo grmičevje.

Z roko v roki hitiva veter in jaz.
V podobah jesenskih nekje tvoj obraz.
Gole so veje in polja požeta.
Končana je pot in nova pričeta.

Nocoj bom zaspal,
kot zmeraj,
v tvojih sanjah,
polnih nežnosti.

Polnoč se bliža.
Udarja že zvon v zvoniku vrh gore.
Marija spi: Žarijo komaj zvezde le
in v mojo noč bo prikipela zarja.

Sprehodi se po poteh,
po poteh moje duše,
med osamljenimi brezami
in prezrtimi kostanji.

Nièesar veè med mano ni in tabo.
Porušila sva vse, kar sva zgradila,
mostove vse, ki jih je sila ljubezni
nekoè med naju polo¾ila.

V posmehu pomladnega dne
in pričakovanju, ki ga ni
stopam skozi galerijo obrazov.

Temni angeli pridejo zgodaj.
Zjutraj preden odbije četrta.
Takrat, ko beli angeli počivajo.
Temni angeli pridejo
v zadnjih kaplajh po nalivu.
Ko se krošnje otresajo
kot mokri skuštrani psi.

Duša od sanj otopela,
v srčni rani pijano še spim.

Vsej bolečini vdani navkljub
že od davno bedim.

Premnogi skeleči kontrasti...
razbijajo um.