Le ti si znala vzvaloviti gladino moje duše
in znala si okrasiti vsak moj dan;
zdaj vse preteklost je - praznina duše
ne zmore splesti gnezda. Vse zaman.

Če lahko bi...
bi sebe v tebi skrila
tvojim rokam se prepustila.

Jaz nisem pravi, ki bi znal ti reči
kako zelo sem srečen, ves lahak.
Da drug postal sem človek, ne več tak,
ki nekdaj znal po sreči ni poseči.

Ko bom odšel morda bo januar,
morda bo maj ali oktober.
Ko bom odšel, odšel po prstih bom, skrivaje
in za menoj še sled stopinj zbežala bo v dan meglen.

A najbrž bo jesen takrat,
da skril se bom v meglene pajčolane
in v listja sled - sam, brez besed.

Veseli december,
obujanje smrti.
Dvajsetkratno zbujen spomin
na odvzeto prisotnost.

Dvajsetkrat krvav opomin.

Tisoč in dvajsetkrat
vzdramljena laž:

Skrij me!
S črno me prekrij
vzemi vso to žalost, da izgine,
da izlije se v temi!
Potem me samo objemi...

V mojo dušo si ujet
z nevidno nitko v srcu mojem vpet
med nama stkana krhka vez
zdaj vem ne moreva je streti.

-izbrisano-

Nebom videla tvojega nasmeha
in nebom slišala tvojega petja
smeha nikoli več,
sreče nikoli več,
samo spomini v temi.

Vsak nov dan zarja hrepeni,
Ko se zbudi,
Odprem oči v svet kjer njega ni
Ker se zbudil ni...
V praznem jutri ga izgubljam
A vem da v pravljici se srečava.
Kot vesolje, je ta brez dna,