Povem naj ti svoje vse skrivnosti,
vse o času, ki prešel je moj obstoj,
povem naj svoje največje ti norosti,
če vedel bi, ostal tukaj bi z menoj?

Slutnjo mi zastiraš,
prevzet ves brezmejno...

Mi treš trepalnice krhke,
odstiraš hlad v neslišno
brezno divjine slasti,
ženeš bledost v ponos,
krike v zanos.

Gledam te,
ko ob meni ležiš,
tako mirno, spokojno spiš...
Gledam tvoj obraz,
široka, moška brada,
ki že spominja na jutranje britje,
lep nos, samo tvoj.

So čudne misli mi rojile,
sem vedno z njimi imel križ
kako se bo nadaljevalo
saj vidim v sebi vse navzkriž.

V dlan sem zajela lunin odsev,
si zmočila obraz,
se prepustila
ljubkovanju besed,
ki so drhtele,
me vabile v svoj objem,
prebujale čute.

dotaknil si se me
s krhkimi krili
z ranjenim ponosom
ujetega metulja

tiho  pronicaš vame
prebujaš čutnost
drhtim v neznanem
nisi le hipna misel

še vedno, življenje  

skodelica kave
de tous les jours  

stara slika,
prašen klobuk
passe 

Bil je dan v maju ko spominčice
ob robu moje grede so razcvetele se.
Plaho pod obronek gozda stisnjene
sramežljivo modre, drobne rožice.

Skozi prosojno tkanino spomina
zrem v preteklost izsanjanih dni.
Nekaj je lepih a vse preveč temnih.

In tiho nad mesto večer se spusti.

Ženska lahko razume
tisočero besed moških,
ki ljubijo druge,
a ne razume
niti ene pametne
besede moškega,
ki ga ljubi sama.