Od silne želje
je žaba počila, k
soncu skočila.

na robu tišine
zastal je
korak
na robu
iz belega mraka
spočet

vsa sonca
na tej strani
so tja
v belo
izklesala sledi
nevidne skoraj
porajajo jutra

dal ji je sonce
in cvet
in svetlobo
dal ji je moč
in nasmeh
in pogum

v stolpu iz davnine
ptica je gnezdila
iz fosilnega zidu
kradla je
demante
v dnevu brez popotovanj
se je je mana dotaknila

prastara zgodba
je vrela
iz starčevih ust
motna
je sedala
zadaj na polje

speči sel
kraj mosta
na skali
iz rdečih cvetov
kraj njega
se s krikom poslavlja

v naročju jo pestujem
vem za postaje
v naročju jo pestujem
vem
da bo šla
že jutri

povej
na kateri strani
je tista
od šumečega rumenila
jeseni
zastrta steza
tja vodi

iz vsega,
kar nič je,
pronica v biti.
v svilnato senco,
kipečo v nebo.