Tišina bogata in polna
zajeta v večnosti
ujela bi trenutek neskončnosti
tišine dotik
kot lahen poljub dlani
predam se ti

Ko prestopiš šolski prag
oglasi se stari šolski zvonec.
Imaš ga rad,
Zato ga prijetno pozdraviš in poslušaš,
Ko pa gre vsem drugim prijetno na živce.

Ko stopam po temni ulici slišim svoj korak.
Slišim tudi kako brnijo avtomobili.
Lahko slišim mravlje, ki se med seboj
Tiho pogovarjajo.

Psujem jim mater, 
tistim, ki preklinjajo
mojo domovino.  

Brez tvojih sanj bi si ne upal poleteti,
zajeti veter spet v krila in občutiti,
kako lahko je zdaj živeti, ne bati se umreti
v dlani, ki v sebi hrani upanje - živeti!

Kot ptica v letu, 
kot gazela v teku
vsi nekam hitimo,
čas mimo nas beži. 

Ne vidim več poguma v tvojih očeh.
Misli potujejo po neznanih poteh.
Le solza ponosa po licu zdrsi.
slovo zavedno v tvojih očeh se rodi.

V tvojih dlaneh ne bom ostal kot ujet bi bil v spomine
In tudi v tvojih toplih očeh ne našel bi praznine.
Tako drugačna si kot vse, kar sem do zdaj jih srečeval
In vem da če bi te iskal, te ne bi nikdar prepoznal.

                              Med
tem, kar je                                      in tem, kar bi naj
                     bilo

                          zareza v času

Z bergamotom in cimetom sem ti dala ime,
dišal si po Angliji in božiču-
vse leto povsod.
Skrila sem te v vsako luknjo v vsaki steni,
v vsako melodijo in vsako nevedno besedo,
okus v rdeče vino, vonj v dim, oči v neznance.