V megleno jutro smo šli
z izčasenim korakom,
požiralci ur,
skrunilci vetra.

Mraz se nam je
 zažiral v lobanje

Jezus gre po cesti,
vsem je oproščeno.
Pesku v puščavi,
ljubimcem pod odejo.

Kačam, ker so lene.
Ženskam, ker so hladne.
Krastam, ker srbijo -
obliž na stare rane.

Sveže truplo srednjih let,
na razpelu bog preklet
mrko gleda iz zidu -
šel je tja, a bil je tu.
Iz vidika truploreza
vodi samo ena steza.
Le dva metra v nedra zemlje

Nad križem se dani prevarano stoletje.
Omagal je razum. Spočeto je spočetje.

Jaz sem le vojak in sulica je kletev.
Ko razlivam žolč, žanjem večno setev.

Onkraj spomina,
 v megličasto bedenje,
so usta zasadila zobe,
da bi se pregrizla tostran.

Nobeden se še ni vrnil.
Nihče ni prišel,
da bi povedal,
da bi se zlagal.

S soncem izginejo zadnje sence,
ki so zakrivale tvoj mili obraz.
Hladen veter zaveje okoli nas
in prinese mraz - brez snega.

Misel ti le z voljo učinkuje
razmisli malo o dejavnosti
redkokdaj ustrežeš si pravilno
zato še nimaš srečo trajnosti.

s poljubom me izsesaš
da obstajam samo še
kot krhka lupina

V obupu mastne krvi
razlit je madež
živalske strasti,
v objemu radosti
skrit kot tema
bes preži.

Strmenje globokih je oči
obstalo ob jezeru,
kamor steka žalostna se kri
in ob vodi te strmine
premajhen slap se zdi,
da ujel ves svet bi bolečine.