Sedim na skali in
zrem v modro gladino.
Sonce pripeka
In galebi letajo.

Zaspiva v morski travi
v plitvini modrih misli preminulih mislecev
božajoče bova dihala
gladila gladino neba
gradila mostove miže
in podirala ognje strelam

utapljam se
v vabečem morju
tvojega smejočega pogleda

Hud preplah
Čemu?
Čudni ljudje
Zakaj?
Ljubezen vroča
Kdaj?

Ta dan bil je drugačen.Zrem v nebo,
Ne vem kaj delam,
Tavam po neznanem,
Delam neznano,
Hodim po svoje,
Blodim čudne stvari.

Nasloniš glavo nežno mi na ramo,
začutim tvojo sapo, utrip srca.
Ko drug ob drugem sva pod streho neba,
zaprem oči, dekle - in sam sem s tabo.

Današni folk je tak,
Brezvezen kot vsak.
Neveden ves v sanjah,
Čeprav se prebudi
Nekoč iz čudnih sanj.
Saj sam je čudn,
Tako kot le v sanjah,

Strast je ta,
Ki se v meni prebudila je.
Tebe k sebi vzela je,
Dregetala v mojem naročju le,
Stiskala k meni te,
Prisesala k meni tebe je,
Združena za vedno sva,

To branje je kot bedno stanje,
Upa na neka,j
Kar še sam ne bo nikol verjel.
Upa na nekaj kar je čist brezvezno,
Nekaj za kar se ne bo zgodilo,
Kot letošnji sneg,
Ki ga ni in ga ne bo.