Vdihnem ti poljub z ustnic
v srce ga položim spat
vonj s kože ti ukradem
vtisnem ga v svojo dlan
tvoj nasmeh v sebi nosim
kot zdravilo za slab dan.

Ne glej oči, ki so lagale,
vidiš vse te kazni in penale,
za odtenek neke budale,
jaz nisem razumel vse tiste odvode in integrale...

Ujeta  sva v okove najinih obljub.
In nate mislim, ko se dan rodi
in mislim nate ko se zvečeri,
ko v hrepenenju pošljem ti poljub...

Poln nemira sanjam svoje sanje.
Gledam te v oči.
Nič ne reci. Naj trenutek traja.
Naj vonj
Po tebi v jutru me zbudi.

Pospremi na najino me  pogorišče
Vsaj tokrat in zadnjič, obljubim ti.
Za nama ostalo ni niti prgišče
Ne sanj, ne resnice, ne večnosti.

Nehala sem ga gledati.
Tokrat zares.
Ne bom več iskala smisla v njegovih očeh
in ljubezni v njegovi postelji.
Ne, ne bom več.

Jokam...slišiš? Ne?
Nekje globoko v sebi...
Še zmeraj ne?
Potrudi se!
Hočem, da slišiš.
Hočem, da slišiš moj jok,
moje ihtenje..
ki je namenjeno tebi in zaradi tebe.

Takrat, ko bom lahko brez slabe vesti
ostala v svojem svetu, ki me osrečuje...
Res, šele takrat, ko ne bom več imela želje,
da me kdo vedno globlje prizadane,
to je zadnje čase edino kar čutim,
v tistem svetu, kjer me zvezde ne marajo.
Zato sem tu izbrisala zvezde z radirko

Spomini..
Povsod, kamor pogledam..
Včasih me res vse spominja nate..
Nate, ki nekoč si bil mi vse.. in zdaj le senca,..
ki se prikaže, ko še tisti nežni žarek sonca
v mojem življenju zaide.. 
Ne obžalujem, da sem te ljubila.

Prelet nekoga,
Kliče k sebi,
Tvori jasno mnenje,
Boječ se stiska v kot.