ujeta sem v dih ženskega imena
v sivem svetu, ki ne pozna objema
pajek vztrajno me zapreda v votlino
soncu ob večerih podarim krvavo slino

plevel razraste z leti se ob reki
v spominu  trav  pa šum  ostane
korenina vrbe je stražar prekleti
ognjem brani, da se panj vname

V dišeče sanje sem položil svojo dlan.
Koprenaste oblake na obzorju konca.
Le čas hiti skoz prostor in življenje.
Korake meri mi brez zvezd in sonca.

v najinih žilah se išče vesolje
v plesu pohote zakuriva ognje
Luna v mraku in Sonce ob zori
reka dneva ju loči z bregovi

Moja usoda,
kurba prekleta.
Vsakemu,
ki malo prijaznosti ponudi se predaš.
Lačna in žejna,
se za kapljice in drobtine prodajaš.

Nesreča,
ljubezen sem tvoja.
Vsak moj korak,
je tvoj korak.
Vsak tvoj korak,
je moj korak.

Pelinov čaj,
da pozdravi se želodec,
mi usoda je skuhala.
Toliko grenčine sem že popila,
da se mi upira.

Po cesti skozi življenje,
na križišču,
spet narobe sem zavila.
Zakaj ni znaka tam bilo,
slepa ulica,
cesta, ki s prepadom,
smrtjo se konča?

V mojem srcu si zaspal
kot angel na postelji ljubezni
si si postlal
v mehko svilo odet
topel kot je tvoj pogled.

Bila je želja
tako močna in prevzemajoča
bila je misel
tako sladka, nežna in vzburjajoča
bil je dotik
tako nežen in ljubeč
bil poljub
tako strasten, moker in drhteč.