Kaj če se izlijem
neslišno solzava
na vesoljni nič
in odišavim te vrste
z vonjem pogumne pozabe
pogubnega poguma?

Nasmehnem se...

Vem da mirno spiš
daleč stran od mene ležiš
zaspal si s telefonom na prsih.

In grem. Odhajam, kot si hotel.
Grem. Ne bo me nazaj. Prepozno je.
Sedaj in za vekomaj. Adijo dragi.
Tvoje oči zadnjič gledam.
Tvoje ustnice zadnjič poljubljam.
Zadnjič.

Tihe sence šepetajo ..
Ne slišim jih .. ne vidim ..
Kaj mi govorite? Pred čim me svarite?
Povejte ljube sence. Prosim prikažite se.
Povejte.

Jutranjo roso sem nabiral
s prelepih travniških cvetlic
namesto solz jih bom darival,
da čul bi njen'ga bitja klic.

Sva prepojena z impulzi.
In jadrava v sčiščeno noč,
in drevored pulzirajočih luči,
v njih sipajoče fotone ...

Sanjala sem bele poljane
sneg naletaval je na nas
vse še zaspane
in šla sem v službo peš?!

Vse besede z ustnic sem ti spila
zmeraj iste misli sva delila
poslušala z zanosom sem tvoj božajoči glas
dokler tišina naju ni zlomila.

Moja so polja, njive zorane,
moje so steza, travnik in gozd,
tvoje so misli meni poslane,
tvoj sem, ostajam, komaj le gost.