Mnogo laži, mnogo skrivnosti, trpljenja in solz prelitih o tebi. Izdajalske duše, nešteto ran, bolečin, ki mi jih zadaja vran.

Dotikaš se mi ustnic
obkrožaš njihov lok
poljubljam ti konice prstov
pogled sledi spustu tvojih rok

V polmraku me prsti najinih rok
spominjajo na dlakave nožice pajka,
ki se premikajo v opreznem hodu
preko mreže iz rjuh in prepletenih las,
se zaustavljajo v bližini plena,
ter ga ovijajo s svilenimi nitkami.

Si kot vetrič pomladni, ki krošnje zbudi,
kot plahutanje metulja, ki v dan se rodi,
potok žuboreč, ki nežno pesem poje,
si ptice let, ki išče jate svoje....

Rekel je, ne moreš ga izgubiti,
brezskrbno se ovij okoli korenin,
iz objema ne more ti uiti,
on ne bo ti puščal bolečin.

Pa vzemi kot da pesem ta
ni pisana za tebe.
Če stih,ki topel je, v srce zazebe
mu bom ukrojil peruti.

dih severa v led začara sončni odsev
potoka
njegov šum gladino boža kot odmev
kot roka

Satenast večer. Skoraj že noč.
Tu si, ob meni. Na prsih sloneča.
Bitje dveh src in poljub vroč,
vate zaljubljen, mehko sanjajoč.
Misli, ki v meni spi je ime Sreča.