Medtem ko oči ti spijo,
ti različne sanje govorijo,
tukaj si in tam si
in hkrati sam si.

in sva šla....

v svilnat del obzorja
v srebrno sled vesolja
v senco mesečine vrta
v nitke čipkastega prta

ko srebra mehkobo Luna pošlje v oseki
v globoko morje tebe zlivata se moji reki
prva nežna in sanjava, skodranih valov
druga z jeklom okovana, ukročena od bregov

Misleč da sem nekje, mi daje varnost... Kaj če je vse ozemlje le virtualna planjava nekoga ki se le igra z nami????

Ko se več ne bi spraševali, ko popotovanja ne bi več bilo...

ker sva
deterministično
nelinearno
neregularno
nenaključno
sistemska

Fatalka;
usodno preprosta
nezmotljivo zgovorna
v svoji temni opravi
tišine.

Ko bi odšel iskat svoje sanje,
le kam bi me to pripeljalo?
Verjetno do tržnic Tajske,
do najvišjega vrha Himalaje,
ob afriške toteme,
preko vseh beneških mostov
do irskih hladnih poljan.

Razdri me, odpri me, naj mi duša poleti. Nato pusti me, naj se življenje novo naredi. Naj postane človek? Ne!!! Ker bežal bi, jaz sem le.