Tvoje skladne poteze tečejo trdo.
Izklesane z dlanjo umetnika,
odtisnjene mehko...
z enim izmed prstov genija.

Ko bi lahko letela,
v tebi videla sebe.
V blaženi norosti
vse pretentati,
se iz zidov teh osvoboditi.
Letela bi v primerjavi s pticami.

Kako prikladen prostor.
Zunaj se sonce
z nebom zliva
v moje misli.
One se s straniščem vsklajujejo,
okolje zanje...
Na okenski polici

Mejim na norost.
Željena bolezen,
ki mi teče po žilah,
se na stene glave opira.
V luknji temo ustvarja.
Igram se z malo radirko,
prožnost je njena lastnost,
čeprav ne živi.
Kje se prožnost življenja konča?

Gledam te.
Kako lepo se sanjam predajaš...
Spiš,
a vendar čutim tvoje srce,
kako se v meni prebuja,
moje misli zavzema.
Tako lepo mi govoriš,
tvoje besede so
kot piš v tišini.

Mehka zvočnost tvojega glasu
v meni prebuja pomlad.
Najin pogovor
ločuje razdalja,
a vendar čutim
tvoje mehke roke,

Poslušam.

V tišini eho nekega čudnega glasu,
od daleč, a vse bližje.

bujenje je relativno
ko se prebujam trikrat
ko sanjam da sanjam

in vse težje je
razlikovati sebe od sebe
ko sanjam

Pomanjkanje ljubezni slutim
v ljudeh, sosedih
in vseh ostalih bitjih,
to ljubezen, ki nas zbliža
v pogledu in besedi upa
v stisku roke al' objemu.
To so kristalčki,
ki odsevajo in zažarijo
v srcu samote,
najtežje bolezni.