V deželi pod kozolčki,
se pojavljajo evropski stolčki,
in naši veljaki,
izvajajo težke manevre,
da v žep spravijo,
tako želene evre...

Vse to, se bo enkrat skrilo,
za temno senco mojega spomina.
Vse to in še mnogo več...
Ugasnil bo plamen mladosti,
pod staro čašo razuma in modrosti.
Počasi ugaša...

Videl sem smeh,
bolečino in kri,
slišal v očeh,
čistino in skrbi...

Moja želja: jutro ne obstaja
Minevajo dnevi
Ostaja hlad,
v moji sobi, Ostaja hlad
Priznala  poraz,
Se Prepustila sem tebi
Sem dala vse.

Bil je sončen dan v sončni zimi.
Ptice so letale po nebu in
otroci so vreščali na ves glas.
S prijateljico sem se pozdravila,
ko zagledam tebe.
Tvoj pogled in besede so zvenele čudno.

Strmim v temo
čudna  je danes ta bolečina
to ni pogrešanje
v srcu zavela je praznina
okovano
ohromelo
kmalu postalo bo brez življenja
okamenelo

ko veter mi prinese rdeči vdih
in  žarek  zdrsne  po nasmehu
neba  odmev  ostane čudno tih
da iskrice zaplešejo v pogledu

Umrl bi brez sanj o tebi,
umrl bi že zdavnaj
brez tvojega dotika, ki ga ni.

Le up preteklosti  je gnal življenje
z vso  silovitostjo naprej...
Ujet v koprene nemoči sem te iskal.
Kje vse, veš ti. In nisem našel ne sledi,
ne odtisov nog tvojih stopinj.

Zajokal bom na grobu najine ljubezni
ko maj srebril bo lunin svit
in rahla sapa vela bo skoz trave
zibajoče se v temi.

Nebo bo polno zvezd
kot je bilo nekoč naročje tvoje
polno mojih sanj,
ki šepetale so v objemu.