Imajo utrujene oči,
od sebe ne spustijo niti glasu,
povsod samo bolezeni in kri,
ne najdejo pravega miru.

Navaden in ne kemik,
ekscentričen in sramežljiv,
sit je polemik,
dokazal bi, da je živ.

E ja...
Nežno te božam z očmi,
tako te gledam z zadnje strani,
lahko zabrišem solze,
a v srcu mi gori.

Vidim grm, zeleni košat grm,
na njemu cvetje,
v vsakem listu neka želja,
v vsaki želji vprašanje.

Življenje je pot, na koncu cilj,
na koncu smrt!
Svet je lep, svet je grd.

Dolga noč, zvezde padajo v trans,
a kje si ti?
Pridi, danes mi ne laži,
ne verjamem ti,
ni šans!

Gledam te obraze,
otroci...
gledam te obraze,
vsi čakajo zvonec,
pustimo sedaj oguljene fraze,
danes je vsega konec.

Skačejo okrog veseli obrazi...
star sem.
Korak za korakom, mehka stopala...
vojna in bes, pozaba.
Mina, pok, konec...voziček.

Življenje je trda pot,
pot, ki te vodi do cilja,
vsak korak je uspeh,
a za korakom še ena milja.

Ko solze govorijo, resnica boli,
ostanek ljubezni in spomini na lepe dni,
dejanja so odveč, srce trpi,
in vsi že spijo, a tebi se ne spi.