Na koncu,
ti si dobro vedela, kdo sem jaz,
vse se je odigralo po scenariju...
Na koncu, ti si vedela,
da sem preplašen kot rosa rana,
in da se hitro sesuje moj svet iz porcelana,
da me podre rahel veter, ki piha,
in da odletim iz veje, če se le malo zaniha.

Prišel sem, da ti zašepetam v uho,
prišel sem še enkrat,
prišel sem zadnjič in ti povem,
odhajam, odhajam...

Zakaj toliko dni?
Zakaj ne le večno dolg dan,
s tabo...
da se zaljubim v tvoj nasmeh,
da se izgubim v tvojih očeh.

Zgrbljen in star, siv in suh,
prodal je čar in postal le duh.
Prenašal je gorje in smeh,
preziral je kraje, ni verjel v greh.
Nosil je drugim, a dobil nič,
mastili so se kakor zveri,
žalost je prihajala iz vseh strani,
samo veselje, denar in kič.

Maradona, Maradona,
vsi mislijo, da si mona.
Maradona, Maradona,
zame si še vedno as,
čeprav si velik pas.

Iz dneva v dan težje iskanje resnice,
splošna vprašanja v glavi,
izpodrivajo žalost, a ni pravice,
vsako življenje predano je slavi.

Sprehod med politike,
rezultat je smešen,
preveč  je kritike,
skoraj sem smešen.

O Bog, daj me v tvoj hram,
o Bog, prilegel bi se mi bel ovratnik,
in črna obleka,
ne bi me bilo sram,
saj bi v imenu križa nalagal človka.

Mladost vije svoje poti,
norost umika razum z dlani,
noč krasotica temnih senc, motnega bliska,
kaže svojo moč, ko na trenutke zavriska.
Polni žepi, mlada pamet,
hitro obiščejo krsto, oblečeno v žamet,
kakor zapoveduje moda in življenje niha,
vozil je Soda a sedel Liha.

Noč se je počasi spustila nad njih,
petrolejka je gorela ob največjem svitu,
žalovali so vsi, občutek mračen in tih,
še zadnji spomin tovarišu Titu.