ti moj navdih, ki hodiš spredaj
in jok daljave... saj ti sledim
cvetoči mah ostal je zadaj
ker se z ljubeznijo slepim

tavam,  tavam, sem  slepilo
ki  podnevi je osamljen duh
ko vstane jutro, sem mrtvilo
ko pade mrak, sem nekdo drug

svet... kaj je to... morda neka barvitost
mogoče mrtvilo, mogoče nič...
ti in jaz, vsi okoli naju
vse kar obstaja mogoče ni resnično...
smisel s katerim zapolnjujem življenje...
bi rekel, da sva to le midva

Stojim pred tabo, kot pred vilo,
zaljubljen, pripravljen na žalost
in gledam tvoje oči, siguren v sebe,
da pod tem soncem bi težko ljubil drugo.

Si spezzano le catene,
nel mare profondo,
non vuoi ma avviene,
casca il mondo...
Sono le lacrime pesanti,
che per te hanno peso,
ma non sanno i passanti,
chi triste ti ha reso...

Pri vsej svetovni patetiki,
najdejo se zgube,
to so estetiki,
ki igrajo domoljube.

Komu aplavz,
v blišču objokanih oči,
v morju solza narcistične dileme,
komu aplavz,
drhtečih rok brez moči,
v množici rešitev se utaplja probleme.

Tišina odmeva,
grabi stene,
zunaj dež v ritmu prepeva,
mislim nate,
misliš ti na mene?

Še 30 minut,
blebetanja v njenem svetu,
še 30 minut pretvarjanja,
da me zanima,
zunaj -3, človek kakšna zima...

If I had to choose someone,
to lead the mighty sky,
to make peace, between rain and sun,
to watch over the birds, when they fly,
and paint a rainbow for people`s fun...