V najlepšem delu
našega mesta
tam kjer je park
in otroško igrišče

Zven v glavi mi odmeva,
bolečina ne popušča.
Temna noč več ne okleva,
mi vrnitve ne dopušča.

V temni noči,
v gluhi noči
psi ne lajajo. 

1.Ko si sam
in ko ne veš kaj bi
sem jaz tam in
v hipu vse se spremeni

Najdi svet, objet v soncu
predhodnih svetov in pojdi v
oblake, sijoče na eklektičnem
nebu sprehajajočih se in
zaprtih omar, v katerih se
skriva zaželeno stanje, po
katerem ti hrepeni telo,
drhteče na nemirni gladini
žarečega jezera.

Le ti si v duši pustila mi sled
Jutranja zarja preteklih mi let
Upal po tvojem sem srcu vnet
Bolelo me je s telesom vred

Oči imaš ledeno-modre
V njih se skriva gejzir gorak
Kot severni sij svetle kodre
Da ne objame me tečajni mrak

Pretakala se misel po vijugah
razumu neodkritih še poti
porajala se večja moč je uma
iz občutij nepoznanih še moči.

Budiš mi ljubezen z željo prepleteno
budiš sovraštvo z bolečino prepojeno
dvigneš me v višave vse do neba
potem spet kot kamen treščim ob tla
ti si mi upanje a me vodiš v obup
vzbujaš mi strah s pridihom obljub.

Kje si, navdih? Obup brez vere?
Bel list je prazen, čas trepeta.
Bled soj luči se poigrava,
senca brez sanj je kot iz sna.