Svetlikajoča se tema
mračna svetloba
Občutja so nema,
v odsevu tesnoba...
Ujeta v besedo,
na platno in gib,
umre v trenutku...

Tisočkrat sem te preklel, življenje.
Izmučen, izsesan, sem klečal v prahu
pred teboj
in kri curljala je iz mojih izžetih žil.

Minljivost pogleda vidim v tvojih očeh,
kako sva tiho stopala po različnih poteh.
In morje in piše vetra zapustita domišljijo.
V življenju mojem znova vsi ljudje neprestano hitijo.

Sediva v mesečini noči.
Moje misli ob tebi odjadrajo proč,
odjadrajo v svet, kjer stojiš ti.
Ne iščem smisla drugih poti.

Grenko se moja čustva predajajo,
spominu tvojih lepih besed
in zvoku pomladi, brez le teh.
Življenje ni preneslo njih izdajo.

ne preklinjaj
mi je rekla babica
da, prav tista
ki je včeraj
v pepelu zadušila
pet mladih muc
kdo jih bo pa hranil
je rekla

črne lovke
tiho zvijanje
silijo pod kožo
hočejo med kosti
poznam te
ne bojim se te

Kaj boš deklica zala storila?
Mar boš jokala?
Boš mamco klicala?

Prosim nikar.

Božanje, klanje.
Božanje, klanje.
Vse samo zame.
Resnica in sanje.

Zimska noč,
plazi mehko se megla nad reko,
luna ponuja svoj nemi smehljaj.