Ne, nočem bolečine!
Preziram zrna žalosti,
ki se kot plevel razraščajo v trenutke mojega veselja
in ugašajo še zadnje iskrice sreče.

Dotik dotika. Bel saten.
Soj zvezd razliva se po koži.
Nad mano si in jaz v tebi.
In najin svet se vse bolj oži.

Tam...
kjer nebo poljubi morje
kjer pogled seže v obzorje
kjer mavrica se v zemljo zlije
kjer zvezda z roso se umije

Pridi na moj oblak
vsaj na obisk
da zadiham v tvoj zrak.
Pridi ljubi moj
da začutim najin obstoj
da naužijem se tvojega žara.
Pridi...
Pridi nocoj!

Ti moj krokodil...
v srcu delaš mi nemir…
Zdaj spet močno si me razvnel,
kot ogenj mi srce ogrel.
Ko sem zaslišala tvoj glas,
oživel je spomin na čas,
ko gledala sem tvoj obraz…

Jaz sem huda mravljica, 
z mano pač ni šale,
nikomur vpreči se ne dam -
bi lažje šlo premikat skale!

Nemir v meni se razrašča kot bršljan,
ki urno vzpenja se po strmi steni,
ne znam postaviti se ognju v bran,
nemočna v boju sem s plameni.

Prišel si v zgodnjem rosnem svitu,
oko slepila je megla,
mladost, v naivni plašč odeta,
v mreže tvoje je zašla.

Pod sinje modrim nebom, očesu na ogled,
tam vrtnica prelestna
bohoti se v svet.

Ko gorko sonce vzhaja, iz sna se prebudi,
zdaj prav samozavestna
na moč se razcveti.

Misli bijejo krvavo vojno,
bol in jeza sta spopad začela,
zdaj  nemoč se nadme je povpzela-
kam zakopljem naj sekiro bojno?