Srebrna sonca mesečnih svetov
nad bledim gozdom uličnih svetilk
v brezdan topijo se neskončna.

V pogled zasanjan se ujame
kaplja misli, ki se staplja
z žarki srebrnine na obzorju.

Luna čez nebo
le čudno krivo črto vleče
temno bo telo
razkrila za zavetje sreče

veter se je v krošnji ustavil
šelesti v vejah dobri duh
dlani  miru Soncu je nastavil
se vrača, vrača topli Jug

Ko bom nekoè odšel iz tvojega ¾ivljenja
tako nenadoma, èez noè in brez sledi,
boš opazila da me ni? In hrepenenja
src bodo le pozabljenja? Boš rekla si morda:

Razkril sem moč vesoljnih sil,
ki prešinjajo me vsakodnevno
ne morem jim zaustavit pot
lahko spremenim le sebe delno.

Ali je to, kar prav je...
tudi to kar delamo?
Kako vemo?
Zapletene krošnje dreves
čakajo na veter,
da jih razplete...
Koga čakamo mi?

Kot črni papir je zavita omama
že skoraj pozabljena dobra je hrana,
zdaj ni jedača in ni več krompir
zdaj imenuje se vse to prezir.

Dekletce malo kam, le kam hitiš?
Kam reka te življenja pelje?
Med zvezdami visoko tam lebdiš...
Morda nekoč izpolniš skrite želje?