ljudje pozabljajo.
jaz ne pozabim.
zažrem se v kos življenja s kremplji,
zarastem svoje korenine,
pijem žile preteklosti.

Pekoča strast
vabi me v globine
Počutim se kot balast,
ko ti name zreš z višine

Prelestno lepa in opojna
v prosojnost belih je tančic ovita
kot da sramežljivo skrita
ohranja malo skrivnosti pridiha.

...zdaj nisem plašna, sramežljiva,
sovražnik moje upe naj le sanja!
Poznam ga, ki do tal se klanja -
prijatelj moj, požrešna kanja...

...zdaj nisem šibka, neodločna,
prijatelj hrbet mi zastonj obrača!
Poznam ga, ki prijaznost vrača,
sovražnik moj, pohlepna kača!

Izhajam iz večnega boja duhov
z njimi oznanjam življenje
duh moj ljubezni bi rad le v nebo,
a modrost in resnost le mnenje.

Edino nad Sočo si pot prosto imel
Ril skozi nedostopne in ozke si grape
Vedoč da boš Lahe tako do dobra izmel

S tabo
Hočem se ljubiti
Zdaj
Vzemi me ...

S tabo 

v vročici te noči 
strast brezumno se prepleta
v plamenih čisto sva razvneta
v žaru divja vsa gorim

Tako težko praznina v srcu mi leži
tako hudo mi misli begajo v spomin
se puščice zabodle so v srce
in pustile krvave so sledi.

V življenje si moje vstopil 
prelep
z dušo kot sonce
ogrel si moj svet
tvoje srce ujeto držim
nikakor ne gre da ga izpustim

Otresel prah sem z nog. Moj Bog
kaj vse prehodil sem, prepotoval?
Stojim na koncu tu pred templjem tvojim
sprašujem se kaj pravzaprav si dal,
da moje bi življenje zadobilo smisel
čeprav ves čas na bregu stal
sem tam, kjer tebe nikdar ni bilo.