v neurju udari strela v solzno goro
bolečine moč je vzela jutru tiho moro

hudournik naj odplakne poželenja smrad
nasuti prod spodrsne povratka mojega korak

življenje sem dobila od ljubezni v dar
srce pa  bije, kot da  mu ni mar
nekdo od prej mi dušo je posodil
korak zaviram, da ne bi mi zablodil

Brišem neme priče tvojega obstoja
izrivam vonj in vse dotike tvoje
ki neizbrisno v spomin se zarezujejo
in grobo v mojo se notranjost naseljujejo
srce s toplino neželeno zaslepljujejo

Rešiti hočem žrtev
kamene soli.
Zbudi se,
reke tečejo dalje.

Obstaja samo smisel tihega dihanja,
edini polet tega življenja.
In obstaja smisel drhtenja, pisanja,
ostalo je prehodno in golgota.

Pogledi v resničnost se topijo v upanju na nov pogled sveta.
Prijetno naslonjena sedi ob pogledu name, oči se skrivajo za dolgimi lasmi in le nežno- poželjivo gledajo svojega sopotnika skozi vesolje.

Ničesar več se ne spomnim. Zato sem sklenil, da danes ne bom napisal niti vrstice več. Ura je pozna, zunaj je noč, mogoče celo sneži. Pogovarjam se z luno in čakam na boljši veter. Smešno kaj, glasba mi obliva telo, in, kot že rečeno, ničesar več ne bom napisal. 

Poglejte ven in videli boste, da jing in jang nista kar tja v en dan.

Izbral si bom en pojem.
Naj bo tokrat sinestezija.
Živimo v sinestezijah.
Vonjamo barve, vidimo dotik, okušamo glasove...
Živimo v prelepem svetu sinestetičnih motenj.
Živimo v svetu v katerem pesnik kuje ljudi in pojme v ironične zmazke.
Ko bi se vsaj motil...

Romeo, nikar se ne zaljubi. Nikar.
Ne išči Julije, da meč ti bo njene gorkosti razrval srce.
Ne.
A vendar jo ljubi in poslušaj svoje nemirno srce.
In umij si roke v strasteh.
Past nastavi še njej.