Zakaj molčim, si me vprašala.
Zakaj obračam stran pogled?
Kdo ranil je v globino duše?
Zakaj solze na licu spet?

Bela tančica iz svile. Prah zvezde v tvojih laseh.
Zbegan se z njim  poigravam. Dotik najinih gorkih teles.
Toplo je v tvojem naročju, krhke so tvoje dlani.
»Rada te imam..« zašepečeš. Zvezda se k zvezdi spusti.

Bele besede v belih gazeh.
Iščem zaman tvojih svežih sledov.
Drobno pršič v noč naletava.
Vračam se, vračam.
Nikoli domov.

Sem te izgubil? Neslišno sneži.
Ne dovolj ljubil? Bele gazi...
Sanjaš pokrita pod plaščem noči.

Rušiš mostove. Breg nekje daleč je.
Nisi!
Nikoli!
Nikoli ne boš!

Sanje steptane. Kdo naj verjame?
Boš kdaj?
Sploh kdaj?
Nikoli ne boš?

Ti, deklica neznana,
ovita v oblak skrivnosti,
sploh nevem kako ti je ime.

V prazni sobi počivajo njene misli,
sonce se trudi osvetliti prah na tleh
in prazne oči zrejo v tla.

Ni ga več,
nikogar ni,
le zvok: tik, tak, tik, tak,...

Naj nasmeh mojega obraza
zamenja žalost v ljudeh,
naj pomagata smeh in svetloba
mojega srca. 

Slovensko nam zemljo si branil na Soči
Veliko pomenila že nam je tedaj
Edinstveno branil v bitvi tej vroči
To isto pomeni nam tudi sedaj 

Nebeske kapi iskre na paleti duše,
a brojni uzdasi, tirkizne zvijezde,
ugađaju bjelinu ljubavnih ploha.
Grlimo se tijelom u tišini siječnja
i kao važan detalj naših zagrljaja,
nijemi dodiri ostavljaju osmjeh.