Rdeča, rumena, zelena.
Ko gledam krošnje dreves,
mi dih ustavi petje šumenja.

Rumena, rdeča, zelena.
Barve tiho izginjajo,
krošnje se izgubijo v vetru.

Sonce zahaja.
V noč se spuščajo oblaki,
zadnjih žarkov predaja.
Oblaki ostanejo sami.

V vetru se razpršijo.
Zarad zvezd in lune
odganja njih bližino.
So vredne vse te muke?

Le nekaj dni mi je bilo
Ko sem že zrlo v nebo.
Njegove lepote, njih barve.
Prepoznala vse barve narave.

Glej jo tam sedi,
S čikom v roki postava.
Vsi mislijo, da to je zabava,
Ko v resnici življenja si želi.

V dlaneh stiskam bit svojega prostora
čutim te kot zlato nit stkano v odejo
prepletaš se z izgubo in idejo
da obstaneš morda ostaneš

Jutro prineselo novi je dan,
no pa vendarle ni tako strašen,
kot se mi je zdel včeraj-
lep je.
Torej, naj si upam zopet upati,zato ker je danes lep dan?

Ko osive okovi tvoje radosti,
ko se orose pogledi tvojega srca,
se vprašaš koliko še,
zakaj bitje še vedno se ne vda,
zakaj trepeta pred mislijo tujega srca?
Površje že davno je odpadlo,
razkraja se fasada, ki bila je Ti,

Ljubil bi te,
S svojim strtim telesom,
vodil v omamne višave
najlepšega tona violine strasti.
Božal bi te,
preko vratu proti nežnemu hribčku,
počasi z rahlim, bežnim dotikom,

Ne vem kaj naj počnem
ko v čustvih slutim
kako me opominja
v meni vest, kar čutim.

Zakaj sem živ,
če pa je življenje izgubilo svojo vrednost,
jaz sem kriv,
spuščal dolgo sem se v nevednost.

Angel me gledal je iz rjavih oči,
in nezrele obiral je sadove,
ko zdaj zazrem se v njene oči,
angel skuša sneti si okove.