razvajaš me z melodijo
klasja, ki poje v vetru
ljubiš mehkobo las,
ki jo poljublja sonce,
čutiš utrip nemira,
ki ga moje srce
bije zate.... 

prisluhni melodiji ustnic,
ki igrajo zate,
pij iz kupe, ki ti jo
čarajo moje besede,
objemi nemirno telo,
ki drhti od želje 

želim igrati s teboj
najslajšo melodijo,
ustvarjala jo bova
skupaj v nemirni noči

diham tvoje misli
skozi nevidne
sledi vetra,
ki šepeta
biserni milini
uspavanih dreves

Kje je tvoja dlan?
Popeljala bi me tja,
kjer se smreke odenejo
v srebrnino plašča sanj. 

Stopaš po poteh,
kjer sem stopala jaz,
v pomladnem jutru.
Dišalo je po snegu.

O človek ti skrivnostno bitje
mučiš se in pehaš za spoznanje
postaneš suženj svojemu telesu,
ker ne uvidiš kaj ti hoče reči
prava resnica, ki živi v tebi.

Gnusobnost zapeljanih dni
me spremljajo v sedanjost
se rešit moram čimprej njih
uničujejo mi varnost.

Najlepše je to jutro,
- glej, ZATE tke najlepši dan!
V njem nitke se prepletajo
željá, resničnosti in sanj.

Soj uličnih luči v očeh,
na obrazu navihan nasmeh
in varne tvoje roke v dlaneh.
Z vetrom se igraš igro,
kdo ujame več mojih las.
Oh kako je lepo poslušati tvojih misli glas.

(a.k.a. kam je šel Gregor?)

Kosi vmrla jegr mél,
balsmose, kismoše žvél,
tóča, bliski, zloben vétr,
prvi je izdihnil Pétr.

Pustite mi živeti
v sanjah brez resničnosti.
Ne vem, če želim si odgovornosti.
Ne najdem se v njej.