Vlažnost.
Bogastvo, ki nikoli ne usahne.
Sokovi.
Vir, ki je nenasiten.
Kapital?!

In ti si kapitalist!

Moč ljubezni?
Kaj res?
Kako veš?
Razloži!
Ne veš?!
Razumem.
Ti boš prišel le še po slovo...

Sneži.
Mrzle dlani
si poljubljam.
Boli.

Senca pade čezme.
Ozrem se.
Nisi ti.

Prišla si.
Obstala.
Name čakala.
Jaz pa sem odhajala.
Zato si zbežala.

Jaz sem smet.
Ti si smet.
On je smet!

Naš svet;
še ena, tokrat velika smet.

Telo tam leži.
V puščavi.
Zapuščeno,
zaprašeno.
Brez obleke in krvi,
brez svetlobe in moči.
Samo.

Bruham energijo.
Ves skozlan se hočem izogniti.
Nočem v nov krog.
Zabit v delavnik kot križanec.
Rešujem in dvigujem se.

Preizkusi svoje črke
ali zmorejo besede,
so most prek večnosti
v kamen vklesan.

Kam, kam?
Na vrhu sam,
brez izziva,
ni goriva,
Tema, megla, razpad sistema...

prve podobe
otroške igre
so pršele na
priprte veke
dvignjena pod obok
temno modre noči
mehko padajoče