Hočem dokončati svoje občutke.
Zatreti vse svoje želje,
spremeniti svoje življenje in sebe.
Zaspati...
Tiho oditi tja,
kjer bom večno srečna s teboj.
A bojim se.

Izginja tam, se mi smeji.
Ne spet zaman, ne v temi!
Ko noč zdaj pride in me lovi,
mi moč poide in luč mori!

Oklepam se rož,
ki trgajo svilo na mojih rokah.
Noro poljubljam vino,
ki je polito po mizi,
kjer sva se ljubila.
In sovražim njo,
ki mi ga je vzela!

Včeraj sem se ljubila s snežakom...

Bilo je mrzlo, neprijetno
in prehlajeno ozračje.
In ko je bilo konec,
sem mu povedala,
da ni bil kaj prida,
ta mrzla gnida!

Želja smrti.
Goli dotik.
Sla.
Uničenje.
In premik vesolja.
Senca tam.
Plamen!
 

Zate bom plesala
v senci luči pritajeno
te bom zapeljevala.

Gledala z očmi lačne volkulje
izkušenih gibov
vabila svoj plen.

V vetrnem pišu nežna sapa solzno lice nemo briše
v daljavi odmev besed ljubezni svoje verze piše
izbruh neštetih čustev vlažno sled po koži riše

Hvala za drobno srebrno nit!
Za povezavo, ki usmeri mi
pogled v daljavo...
Brez nje bi ne opazila
vrtinca kaosa usode,
ki me odvrgel je v življenje,
oblečeno v belo, da vidim vso

Šelestenje drevesnih listov
Spremlja vetra melodija
Zrak dehti opojno...
V objemu midva
Na travniku leživa
V rosi jutranji
Se iščeva s pogledi

Danes,
kot vedno,
živim v zablodi,
ne verjamem usodi.
Le spoznavam jo,
skušam preživeti.

Brez tebe pa ne morem...