si hodil že po takšni čudni poti?
si bil že kaplja dežna v suši, žarek v samoti?
in legel v utrip, ki je le sluten in ovit v meglo?
in segel v južni veter, ki pozimi spremeni se v steklo?

Zabadam v les,
ki gnije od starosti.
Praskam ga po prsih,
poljubljam po ustih.
Počasi se tanjša in izginja...

Človek ne ve,
da je podoba sveta tako trhla!

Jaz sem zavesa.
Umazana.
Vedno zagrnjena.
Ti pa si maček;
plezaš po meni in me zbadaš
s svojimi kremplji.
Zadirajo se vame, raziskujejo...

Zastal sem v koraku. Brez besed.
Nisem podoba, ki ti buri domišljijo.
Jaz sem drugačen. Ko boš spet
iskala drobnih niti, ki polzijo
skozi čas morda prav on te bo preklel.
Prav on, ta čas, ki te je vzel. In veš,

Priplezaš iz brezen
šepetaš neresnici
poljubiš mi stegna
popiješ mi limfo
da zbolevam za upanjem
izginjam pod strahom
umorim odgovore

Spomladi se pesmi zbudijo;
zlivajo se v zeleno melodijo,
šepečejo si ljubezni besede
in se prelivajo skozi skrivne poglede
- spomladi se pesmi rodijo.

Življenje je kot plaz trenutkov,
doživetij,lepih in grdih občutkov,
okrog tebe se cel svet vrti,
vsaj tebi se tako zdi...
dnevi hitijo in
iz deklice te v žensko spremenijo.

Če neke noči ne vstopiš v moje sanje
in, če se nekega jutra ne prebudim,
če se ne javim s pesmijo, moja punčka,
ne boš niti vedela, da spim,
da sanjam sanje brez sanj.

Moja punčka...

Izbrala sem najlepši kamen v gozdu.
Sedi nanj.
Naslikala bom tvoj profil
v veje dreves.
Ampak prosim -
ne prižigaj si medtem cigaret.

Lepota dotika,
lepota miline,
lepota tisine,
lepota ljubezni...