sonce, tisto svetlo in toplo
ki me nežno je ogrelo
ko bilo mi je hladno
tisto sonce, zlato sonce
se je odločilo.... in zašlo
ko sem opazila, da ni več toplo
je za vse bilo prepozno

Bil je plamen ne, vulkan
vroč, žareč in žgoč
žal, ugasnil je čez noč
ostalo je le pogorišče,
čustveno smetišče
zevajoča rana
tega vročega vulkana

Koraki, koraki, koraki
po čudnem tem svetu hitijo,
po belih cestáh,
po skritih stezáh -
kamor ljudje jim velijo.

Oklenila ga ljubezen
brez čustva pravega
zaljubil se v predmete
časa starega
jih zbira z vso vnemo
za svoj notranji mlin,
ki vedno več je hotel,
ga v mislih je moril.

Zmenjena sva bila pri desni smreki.
Jaz pa sem te čakala pri levi.
Oprosti.
Naslednjič se raje zmeniva pri bršljanu.

Kdo se igra igro lutk,
je kje kraj, kjer se riše?
Album s slikami se polni,
a ne slikam in ne polnim ga že dolgo.
Do trajanj imam sedaj drug pogled.
Okrogel in nekoliko bolj jasen.
Tu in tam sta še vedno enaka. Razdalja ni.

Kaj pomeni pogled s toplino obsijan
s sanjami prežet in okoli njega sijaj?
Če si še tako želim,
po njemu hrepenim,
želim da življenje z njim delim,
pri tem ovira me spomin.

Zelena je trava
je drevje
je listje
Zeleni so oblaki
in sonce
in ptice

gledam te v soju sveč
sprejemam nase
tvoj hipnotičen pogled
ki zareže me v globino

Ponesel bom seboj te svoje solze,
ki varno skrite v mojih so oćeh.
Ne boš jih videla, kot bil bi greh,
ker več ne znam jokati...

in ni me sram priznati...
čemu ljudem bi bil v posmeh?