Preživljam bridke ure,
ker pustil sem vase
nedolžne nje poglede
zaljubljene vame.

V sebi čutim bolečino
ki me muči in pesti
ob vsej krutosti na svetu
ki ji konca ni in ni
kakor mnoge druge
tudi mene muči dejstvo
da je vse preveč gorja

Mnogo drobnih je stvari
da se dan nam lepši zdi
to je toplo sonce zjutraj
ki nas v novi dan zbudi
to je ptičev žvrgolenje
ki naznanja nam življenje
to prijazen je nasmeh
iskra sreče v očeh.

Skrbna mati je
in ljubeča žena
je najboljša hči
dobra in poštena.
Res mi je za vzor
ko premaga vsak napor

Kje si dragi tujec zdaj
se boš vrnil kdaj nazaj ?
nazaj na tisti najin kraj
kjer sva se spoznala
tiho si obljubo dala.
čakam te že leto dni
tebe pa še vedno ni
da ogreješ mi dlani.

Ob misli na te
mi poskoči srce
rdečica preplavi mi lica
in kri se pretaka
kot potoček bistri
sredi polja
polnega rdečega maka

Solze so oblile njo
ko še zadnjič se v slovo je zazrla v množico
v divjem ritmu zibajočo
ki jo je navdajala z močjo,
leto dni se stapljala je z njo
kradla ji je energijo
in si opomogla z njo.

Ko se prebudim iz sanj
polnih upanja, pričakovanj
ko predrami me realnost
in postavi me v vsakdanjost
izgubim se v množici
ki me bega in duši

Želim si poleteti,
se dvigniti visoko pod nebo
in poljubiti mavrico
Želim se potopiti
globoko v morsko dno,
objeti školjko biserno

Sneg zamedel je poti
in zakril je vse sledi
znašla sem se na brezpotju
kjer brez volje in moči
da bi našla spet sledi
nemo zrem v belino
hladno, neintimno
ki požrešno srka ogenj
in hinavsko zdaj preži
da še zadnjo iskro pogasi.