Zjutraj bom lahko poslušala to belo tišino
in v njej iskala tvoj glas.
Ti pa se boš v hrupu mesta
nag sončil na terasi.(})

Iz tkanja se rodi beseda.
Topla, kakor dlan dekleta,
ki skoz  kodre raziskuje.

V očeh preberem sanje.
V njih sva jaz in tudi ti.

Okovano srce v okovih nesreče,
ne razume zakaj, besede so moteče.
Delček v srcu še upanje goji,
a razum hladen tega ne pusti.
Okovano srce ve kaj bilo je,
njeno oko za njim več ne joče.

Ko mnogo let od takrat je minilo
čez Ljubljano sem šla nekam na kosilo.
V daljavi sem zagledala par, ki za roko se drži
na pogled se mi zelo zaljubljen zdi,
on gleda jo v oči in se na ves glas smeji.
Pridem malo bližje,pogled zazrem v obraz njegov
nekaj me zatrese;me je pravkar deja vu obšel?

Iz mojih dlani
uhaja mi svet
ki želim imeti ga.
Pred mojimi očmi podira se
del mene in neba.
Z vsako besedo
kot kirurg nad menoj

Vse lepo je in vse prav
le tisto, TISTO drugi si že dal.
Sicer je zgodovina,
a kot puščica spomina
bojim se, da te oplazi.
Lastno srce mi zapazi
kako sem sedaj izgubljena...

Ni mi dano sprejeti,
kar lahko prejela bi.
Ni mi dano razumeti,
Da tebi to se normalno zdi.
Da ne vidiš moje solze,
se delaš, da se ti mudi.
 

Za besedo čarovnije,
pride val domišljije.
Kot blisk nebo umije-
kot konec histerije.
Le beseda tvojih ust
v meni plod odkrije
in dotik teh ljubkih rok

V življenju samotno na tiru
počivaš v miru,
drhtiš kot list lipe
v lahkem vetru,
nespretno, grozeče.

Do sedaj je dovolj
dovoljenih stvari,
sedaj se začne boj,
s katerim se ničesar ne dobi.
In spet v pralnico,
na opazovanje
se pelje moja duša,