Kot, da se ljubezen in sovražtvo brati,
te jaz ljubim in sovražim hkrati.

Ljubim te,
ker si mi všeč,
ker si prijazen
in ne preveč molčeč.

Ko piš zaveje moje korenine,
ko trn prebode mojo plast rodbine,
ko se zavem,
da umrl je duh tistih,
ki rodili so se vmojih mislih;
takrat ustavi se vse noro
ki bežalo je v božjastno zoro.

Usklajujem misli z notranjim drhtenjem
iščem spoj lepote in skrbi
gledam svet trpeči okrog sebe
ne vem kako pomagal naj jim bi.

Korak za korakom stopam po vrvi
majavo in nelagodno zrem v brezno
kako zevajoče gleda me

nemočno vleče me globina
z vso svojo črnostjo
in koncem vabi me

sever in jug
črna in bela
zemlja in nebo

ne bi smela reči da sta različna.
Saj v primerjavi z vama,
draga moja, vse je isto.

Tako zelo, da še sama ne vem,
tako lepo-če sploh tako smem.
tako nemogoče sedaj se mi zdi...
..Morda pa se mi le zdi..
Tako zelo, da vem da ne sanjam
-in vendar premalo,
saj vem da bedim.

Dan mineva
počasi umira,
še zadnji mi žarek
želi lepo noč.
...in jaz se poslavljam-
ne želim da ostane.
Ko odšel bo

"Hrvati in Slovenci,
nestrpnost širi se med nami. ...
Kdaj to se bo končalo? ...
Bodite domoljubi."

Brez besed še en pogled,
še en dotik,
objem duha.

Pogled molčeč,
dotik boleč,
neslišen krik v prazino.

Abeceda kamna
je izklesala dušo hiše.
Višina neba
nad zadnjo željo...
žerjavica
in lovorjev list...