Kako naj bi ribe popasle
zeleno ravnino mojega čela?
Kako naj bi veter razbrzdal
starega konja v mojem srcu.
Kako naj bi nebo obtičalo
v jutru nekega obreda,
v samotnem kamnu.

Sveže nebo se je zlilo
z gerbero na obrazu
in ti si padla v dan,
ko si bila zvonik v morju.
Jagnje in ris
sta se sporazumela
za tvoje srce.

Distorzija notranjega glasu na koncu jezika,
ponavljajoč akord po nacefranem živcu
nabija, mami v ples golega obraza med maske
brez kančka sramu, brez ritma plešem.

Zlomila sta mi krila,ko sem najbolj ljubila,ko sem mislila, da je samo moj,en sam pogled, bil je dovolj.

Zazrla sta si v oči,tako, da opazil ni, da mene tam več ni.Srce je zastalo,duša je zabolela. 

do jutra si z objemi risal moje telo.
oblikoval si me v majhno deklico,
ki za življenje rabi le tvojo bližino.
od tvojih poljubov so mi zardela lica...

TI SI MOJA PESEM,
TA TVOJ NEŽNI GLAS,
JE KOT IZ SANJ.
ME PREBUDI IN PRAVI MI,
JAZ SEM TVOJ PRINC IZ SANJ.
SRCE NA POTI HREPENENJA,
JE BIT VSEGA ŽIVLJENJA.

Beli obrisi posušene soli,
spužva sta si objeti silhueti.
Z iztisnjeno sončno dušo vpeti,
dihljaj od morja, na samotni skali.
*
Kadar morje buči, si pena želi,
pokriti vroči telesi zagreti.

Se spušča človek v temne gozdove,
sam raziskuje, s seboj se bori.
Sam se izgublja, vmes nekje dozori
in takrat zazna užitne plodove.
*
Za gobo potrebuješ oko sove,
le na njej rasteš v željene smeri.

Mravljinci prebujajoče se želje.
Drobci stkani so v nevidne nitke.
Drsi pogled, padajo čez obleke.
Skozi lase me vonj tebe popelje.
*
Obožujem te, dehteče veselje.
Rišem po telesu ljubeče slike,