Ko se ti že vse podira,
poti ne vidiš pred seboj,
nada ti v srcu umira,
nisi prpravljen več na boj.

Srečno otroštvo in rana mladost,
vse mi je bilo s cvetjem postlano,
še vedel nisem kaj je bridkost;
ne kaj se pripravlja pred mano.

Pri nas doma, imamo aparat, ampak ne za peko kruha. Ta aparat čisti, lika in pa kosilo kuha. Hodi tudi v službo, prijazen je za v družbo. Pomaga mi pri domači nalogi, greva, k zdravniku pri bolezenski nadlogi.

Bled snop luči. Prekinjen trak.
In cesta, ki beži v večerni mrak.
Tam na obzorju bled obris gora.
Podoba doma. Ti in jaz - sama.

V tihem jutru,
stopam po krvavi poti včerajšnjega večera.
V srcu biva olajšanje,
roke pa si umivam z mislijo,
da sem zmagovalka!

Vsak pojav, ki me vznemiri
hoče izreči moje stanje
kako se ena barva v meni
povzdiguje nad vsemi.

Neslišno leže polovica,
nad svojo polovico sanj.
In čas je le snežinka skrita,
med desno in med levo dlan.

Nimam več časa za najine sanje.
Minilo je leto, pol desetletja.
Prazne obljube. Brezplodno  iskanje
in čas ki hiti in odzvanja v stoletja.

Kot mavrica je sreča, ki razteza se čez nebo,
nastane v trenutku, ko dvoje src se združi v eno.

Kje mavrica začne se in konča,
to večno bo vprašanje
ko bi le človek znal odgovoriti nanje.

Rezilo svetlobe
je bilo pravično
in je razdelilo dneve
v oskubke domišljije.
Arhitekti edine vere
so neusmiljeno zarisali
apsido ničnosti nad svobodo
prave vesti.