Segam po silhueti časa, ki skozi prste mi polzi,
minute stapljajo se v mesečini, ki le bledo še gori,
brezčasnost pa v duši moji, oklepa preteklih se strasti.

Ležal je tam v zibki za vrati
zapustila sta ga oče in mati.
Nihče se ne zmeni zanj
joče, ihti na ves glas
nikogar nima, ki bi pazil nanj.

Ja rime so res fine privrejo na dan, ko prav vse te mine. Če pa rimam dodamo še note so to neprecenljive vrednote. Vzameš pero in papir v roke napišeš, kar ti narekuje srce.

Ta ptica več ne more poleteti,
čeprav ni strta bela ji perut.
Zaman v to gnezdo prazno, zapuščeno
si jutra sončni žarek utira pot.

Ko čez mnogo let
bom vse to brala,
kar tebi sem posvetila,
tebi poklonila,
bom zopet zajokala;
da sem te ljubila,
a te zaradi let izgubila.

In tam stoji. In tam molči.
Srce je rjasta vrtavka.
Oči so luknje brez oči.
Stopala grize kisla trava.

In ti si, boš jaz!
Krokodili pijejo
črno strugo
mojih sanj,
na nebotičniku
prekrit s soncem
svetel panj.

Kdor ne pobira vseh sadov,
ne ve skrivnosti mnogih grobov,
tako bo tole neverjetno stojalo
zamenjalo skrito ogledalo
in bo svet zamenjal obraz,
si bo nadel selektiven odraz.

V temi previdno
dotikam se tebe.
Čutim bližino,
noro energijo.
Podarjam ti sebe;
počasi, predano;
nič zaigrano!

Kadarkoli nežno potrkaš,
se vedno znova zavem,
kako čas hiti
in v meni vzbudi se 
radost in strah -
kot vedno,
kadar me spomniš,
da SI.