Jasno jutro mi oznanja, da je svet
Avto, ki pada. A nespečna duša
Skoraj na koncu vesolja poskuša
Najti omamo kot beden poet.

Kelih sladkega opoja -
vsi hoteli so ga piti;
jaz bila bi samo tvoja,
ti samo bi smel ljubiti.

Rojen iz ženskega telesa
si otrok. Čist. Umit. Popoln.
Ljubeč dotik te nežno stresa.
Takrat še veš ne, da boš klovn.

Od kristalnega jutra, ki nosi svetleče trakove v sinje nebo, do zaključene celote, ki spusti temen oklep nad sumljivo nočjo. Sloves sveta se ponavlja, se s tiho, slikovito podobo, s snežno podlago večno obnavlja.

Puhnil zadnji cigaretni dim sem skozi usta,
jutra vsa bila le vedno bolj in bolj so pusta;
pa kje je ona, kje je dom in kje uspeh,
povrh pa zloba in zahrbtnost v vseh...

Življenja smisel vidiš ne.
Sama sebi smiliš se.
Nikomur ljubezni ne razdajaš.
Čudiš se, kaj vse prestajaš!
Ni človeka, kot si ti.
Vse mora tebi v prid služiti!
Zakaj le blodiš in v prazno moliš?!

Izginja tam. Se mi smeji. Ne spet zaman. Ne v temi! Ko noč zdaj pride in me lovi, mi moč poide in luč mori!

Nebrzdan smeh iz prazne, opustošene prerije, samotne dežele,
pozabljeno ne izrisane na natančnem, uradnem, geografskem zemljevidu
prekrasnega, nagega telesa.

Je temno noč zbudila zarja
oživela ves duhovni svet
vsi so čakali le njega,
da požene v njih razcvet.