Hladen je tvoj pogled
kot roža na oknu,
ki narisal jo je mraz in led.

Prepustil si se
občutju hotenja
dokler ne zadene
kot pesek puščave
puščobnost življenja
te z isto močjo.

Sanjske sanjaj bitje sanje,
trdno zasidraj se v njih,
ne spreminjaj jih v dejanje,
ovenel bode njih zadih.

List za listom se obrača,
beži, zvija se in trenutke vrača.
Pelin grenko v očeh riše stranpoti,
pade v tolmun želja in že ga več ni.
S solzami gube na obrazu ne bolijo,
sedejo vse zgodbe, a že v pozabo hitijo.
Pobožaš zdaj mehke svetleče oči,

Samevam v tišini z okusom grenkobe,
k tlom pa me vleče veriga realnosti.
Na eni strani želja po zatekanju v narisan svet, na drugi stani dejansko stanje-občutek praznine.

Slap belih pen. Modro nebo. Steza.
In tvoj korak ob mojem. Neka pomlad.

Nekoč. Morda pred dvemi, tremi leti.
In moj spomin.

Vdihni s poljubom življenje v telo mi,
vrni s šepetom sijaj mi v oči,
začaraj z nasmehom, s pogledom obljubi
mi dneve neskončne, brez hladnih noči.

Napisala bi pesem o sreči -
če bi lagati znala.
Resnico nosila sem v očeh,
ko sem jokála.

Brez sanj me beda je nekoč rodila
na nek deževen, običajen dan.
Megla se je nad zibelko spustila
in od tedaj kot da bi bil zaznamovan.

Se spomniš, kako ostro ječi trava,
ožgana od sonca in napojena
soli, v oazi mehko zelena
koprena z vetrom se poigrava?
*
Pogled sinje čuteče tja odplava,
morje in nebo sta v molk zvezana,