Podlegel bo, vedno podleže

Jaz, ki sva dva
Tisti, ki sem
Tisti, ki sem hotel biti 

Nekdo od naju,
vsakič znova
mora podleči, ne?

Bedim na pol poti do tebe
Srebrnkaste razbitine cvetja
meglijo jutranji veter

Ko bi vedel,
kako tisti tvoj - oprosti mi - boli.
Ko bi vedel,
kako srce hrepeni in si te želi.
Oh, ko bi vedel ...
Ljubim te,
kot ljubim sonce,

Slišim krik človeka,
utopljajočega se v valovih.
Ne more se rešiti
iz objema pobesnelih valov ljubezni.
Slišim krik,
slišim svoj krik utopljenca,
kajti sama sem ta človek,

Lebdim v brezčasju nočne ure,
čakam, da se nervoza razkadi,
a se le gosti in me budi;
umivam se v upanju, da mine.

zavedi se stopi iz brezbrižne plehkosti
in se razglej
tam nekje sredi preteklosti
v objemu neke čudne zagrenjenosti
izgubila si občutek pogleda v jasnosti
razmišljanja in brezciljnega tavanja
morda spet najdeš bistvo obstajanja

A maš kdaj kakšen dan, ko malo pomisliš in ugotoviš da se nimaš česa veselit...
Ko čas kar leti mimo in je vsak dan isti, teden se vleče in raztegne v naslednji teden... 

Je brat posodil mi kolo sedi nanj, te bom držal saj bo šlo. Pedale sučem vsa vesela peljem se, sem zažgolela. Takrat pa brat spustil je kolo u Marička kako je šlo. Užgala sem jo dol po klanc, tam pa gledal je sosedov Franc. Na cesti je bil še makedam nisem vedela ne kod ne kam.

V svet sem gledal,
niè veè v srce.
Morda zamujal
na sipinah dne,
obale smeha
in dotike rok,
tujec èasu,
v sebi pa otrok.

Iz tvojih oči
 zajemam odgrenjenost.

Mrzlo naročje spomina,
vročo sapo poljuba,
da me izdihaš
v pozabljeno jutro,
da me razkolješ
med temo in svetlobo
s svetlimi toni mrakobe.