Hladen znoj
oblil je moje čelo
pogled strahu
razširja krog zenic
nad menoj
raztreščila se gora,
a iz nje,
že čutim pare klic.
Blisk za bliskom
prebija mi možgane

Zgrabi za roge,
pridi,
greva v dvoje.
Tako lepo,
tako preprosto.

Ne trudim se pobegov razumeti,
niti ti ne moreš jih doumeti.
Previdno razpiram dlan ti svojo,
odpiram ti srce in dušo svojo.

linije narisane s krvjo
iz njene rane zadrgnjene z
vrvjo...barvajo podpluto,sivo
kožo...in konec je...vse je za njo...

Z vsem kar sem,
kar delam,
se učim in
ljubim,
kodram valove
življenja,
v katerem mi,

Bil je čas,
ko sem ljubila te,
in gorelo moje
je srce,
a sedaj je prepozno vse,
saj pozabil si name.

Če sonca ni,
od kod to hrepenenje,
ki v srcih burno
nam kipi in vre?
Od kod v očeh,
mladim to žarenje,
ki dvome in vse pomisleke zatre?

Če zaprem oči,
vidim tvoj nasmeh,
slišim tvoj šepet,
ljubim te,
čutim še vedno tvoj objem,
a ko odprem oči,
vse naenkrat zbeži.

Zunaj je mraz,
spet pada sneg,
hladen kamin,
na oknih led.
Vse kar bilo je,
za vedno odšla je,
s teboj.

V mojem srcu si nekoč živel,
želela sem,
da bi me razumel,
a ti si odšel,
zapustil me,
ker ljubil,
drugo si dekle.