Kot ptič svobodna
objemam dežne kaplje,
skačem po travi.

Da bi že enkrat se rodila,
se končno prebudila.
Saj vse to so le sanje,
ki jih sanjamo vsi.
Vse je le eno sranje,
z iskrenostjo in lažmi.

Vsa ta balast,
kič, preprodorne besede..
Se mi gnusijo.

Vsa ta oblast,
nič, iskrene besede?
Uničuješ sebe,
uničuješ mene..

Glej zvezde tam na nebu,
že skoraj izgubile so svoj sij!
Koliko je še ljudi,
ki cenijo to svetlobo v daljavi
in koliko je tistih,
ki neutrudno jo dušijo?

Z roko v roki
čakala sva sončni mrk
gledava, da se prstan naredi
vmes dal poljub mi gork
priznal ljubezen si mi.

Hodim v šole
ne učim se več tega
kar Platon in Sokrat
sta še širila.
Ni več ljubezni
notranja zorenja
samo tekmovanje
in boj za prestiž.

Kako mi dišiš, čista ljubezen.
Moj si voha pečat starodaven.
Skozi ozko pot rezila, nosim
tvojo materijo za duha zven.
*
Zvok popolnosti vesolja želim
vtreti s prsti vate, hrepenim

Mala hiša, luna hiši sveta.
Bistvo skrito, notranjost iz zlata,
kadar se obrača, kot sončnica
čvrsto stoječa, pogumno vpeta.
*
Nič ti ne more rahla sapica,
na ognju stoji strastna deklica.

Želela sem in hotela...Vendar ostajam na istem mestu...na tem poznanem mestu...mestu v katerem sem že tako dolgo časa...In ne gre nikamor...ne nazaj ne naprej...Vam je poznana ta zgodba?Vam je poznan občutek ko ne moreš nikamor? Meni je...pa kako zelo...Vse svoje zadnje upe sem usmerila vanj...brez učinka...brez kaplje upanja...brez vsega.

Zbudil sem zjutraj se ob njej
z občutkom lakote po tej goloti
jutranji žarek se prebil
obstal na njeni je lepoti.