Izginjam v njegovem praznem pogledu.
Luščim se ob njegovi nedosegljivosti.
Razlivam solze ob njegovi svobodi.
Zaključujem neskončnosti pot.
Propadam brez njegove bližine.
Ubila bom vsak košček njega.
Rezala bom še bolj globoko v rane.

Bil je mesec,
ki ni želel miniti.
Bile so noči,
ko spanec ni prišel.
Bile so solze,
ki nikdar niso nehale teči.

Molče sem te poslušala.
Rekel si, naj te ne iščem več.
Ubogala sem te.
A vedno si me potem poiskal ti.
Tokrat vem, da te ne bo,
kajti pozabil si vse trenutke,
ki sva jih preživela skupaj.

Luskasto te lupim iz ljubezni.
Koliko ključnih koncev kaplja na kožo:
Jutrja jokajo jantar na jase zavedanja.
Iščem še Itako, da skrijem srce.
Hočem:
Gosto goroče glasove.
Fatalno
Estetsko razodetje.

Ni me čakala v preddverju življenja,
ne na končni postaji v polmraku luči.
Ne na peronu. Vlak tiho drsi...
Sneg v kosmih pada v noč pozabljenja.

Sedem žitnih polj je že zaspalo.
Sedmim "smrtnim" grehom u(ž)iti.
Sedem not je navdih bolj slepim.
Sedem oceanov se pretaka krožno.
Sedem barv čas poskuša pobeliti.
Sedmim svetovom nekdo žali riti.
Sedmi se ravno za življenje gre.

Napisal bi najdaljšo pesem,
če bi znal, če bi lahko,
In skoval najlepše rime,
če le vedel bi kako.

Ta svet ni cvet, kot iz škatlice vzet.
Ta svet je klet s temačnostjo pripet
na srce vsakogar, ki trepeta,
da svet je smet za vedno preklet.

Spremeni me v kamen draga
spremeni me v trd grafit.
Pripelji me do smrti praga
postanem naj pijanc' zapit.