Zakaj stran s tišino, saj ni nič narobe.
Zakaj ni to lepo,
vsa ta megleno bela praznina.
Kar izgubi se pred očmi,
potem še ti izgubiš se vanjo.
Zakaj vedno samo kričati?
Jokati, stokati, ljubiti?

Samo tiho bi rada bila.

Sonce se smeje,
luna še spi,
naša Taia pa veselo
se v zibki smeji.
Ponosni smo nate,
srečni smo vsi,
samo veselje in zdravje naj se te drži!
Naše srce se smeji,
saj polno ljubezni in sreče,
v njem zate žari!

V noči,
ko angeli
padajo v svoja zrcala,
mi z ustnicami
netiš ognje.

V čigavem poldnevu ljubezni
sva zamedila poljube?
Na drugi strani bivanj
so milostne sence.
Čarovnija upanja
napolnjuje zatohlino notranjih vodnjakov,
ki sva jih s čudeži izkopala.
Spoznajva zdaj svoje rane
in dajva si bisernice v oči.

Daj, skuliraj se,
obriši te nesmiselne solze
odvrzi končno že
ta videz žalostne klovnese
ko vendar dobro veš
da na tej poti kamor greš
ni upanja ,da njega kdaj uzreš.

Veš,
znova sem padla.
Krvaveče koleno, dlan.
Ob meni stojiš,
se mi smejiš,
brišeš solze,
brišeš kri.

Tableto za tableto
goltam.
Da bolečino pomirim,
da lažje živim.
Se sprašujem,
kdaj prenehalo boleti bo.

Noč!
V prazni sobi sedim,
nemo na zidu v svojo senco strmim.
Dvignem roki,
sence oblikujem:
račka, labod, VOLK.

Daješ barvo mojemu črno-belemu svetu,
črta s čisto svojo melodijo,
si inspiracija amaterskemu poetu,
ustnice brez tvojih poljubov ne živijo.

Prehitro sva se vzela,
odložila oblačila,
prehitro sva se ljubila.

Prehitro sva se združila,
spet postala eno,
prehitro sva se ločila.